Spodleteli izlet

Včeraj sva prvič odšla na izlet ven iz Winnipega. Želela sva si ogledati precej zanimivo znamenitost - edino kanadsko puščavo Spirit Sands v parku Spruce Woods Provincial Park. Puščava je od Winnipega oddaljena okrog 160 kilometrov, zato nama ni preostalo drugega, kot da sva najela avto (brez avta si tukaj sploh težko kaj ogledaš). Najprej je šlo vse po načrtu - naredila sva plan poti in si pripravila vso prtljago. Najprej sva malo zgrešila, nato pa pravilno zavila na avtocesto Trans Canada (preči celo Kanado). Ko sva za seboj pustila še zadnje hiše obrobja mesta sva lahko občudovala značilno pokrajino tega dela Manitobe - vse naokrog sama ravnina in nikjer nobenega hriba ali vsaj manjše vzpetine. Naravnost avtocesta, levo in desno polja in travniki ter nad nama modro nebo.

Vožnja je bila prav prijetna. Vreme je bilo vse lepše in zato sva še bolj komaj čakala, da prispeva na cilj. Nekje na dobri polovici poti sva prebrala tablo: Znamenitost Manitobe - Muzej kmetijstva. V vodičku sem prebrala, da lahko tukaj vidiš največjo zbirko traktorjev in drugih kmetijskih strojev iz začetka 20. stoletja. "A greva še to pogledat?" "Ah, kaj pa vem. Saj ni treba, da greva v vsak muzej." "Ja, saj imaš prav." In sva se peljala naprej. Ko sva zavila z avtoceste, sva se ustavila še v majhnem mestu Carberry. Nama se je zdelo prav prijetno.

Po malici sva se odpravila naprej. Nato pa se je začelo ... Ko sem že n-tič slikala pokrajino (mene je vsa ta ravnina res fascinirala :)), mi fotoaparat javi, da je spomin poln. Kako poln? Saj sem pred nekaj dnevi zbrisala večino slik iz kartice. Odprem fotoaparat in ugotovim, da v njem nimam kartice ... Ojej, kako bova pa zdaj naredila 100 fotk puščave? Globoko vdihnem ... Bova že nekako, samo da se sedaj ne bova skregala. Čez kakšen kilometer pa že nova težava: napis ob cesti, da je cesta, po kateri se peljeva, zaprta. Nobenemu nič jasno. Cesta je izgledala čisto v redu. Sva se peljala še kar malo naprej. Ampak šlo je samo do tule: 

V daljavi sva videla, da je cesta poplavljena. Kar nisva mogla verjeti, da se nama to dogaja. Nič, potem greva pa nazaj. V Carberryju sva izvedela, da je to edina cesta, ki vodi do puščave. Lahko bi šla tudi iz druge strani (in naredila še dodatnih 100 kilometrov), ampak je poplava tudi tam. Žal sva se pripeljala zastonj. 

"A greva v Muzej kmetijstva? Da se ne bova zastonj vozila cel dan." In sva šla. V bistvu muzej sploh ni bil tako slaba izbira. Poleg kmetijskih strojev sva si lahko ogledala še veliko drugih zbirk (kovaška delavnica, železniška postaja, šola, cerkev ...) iz začetka 20. stoletja. 

Dan sva zaključila, tako kot veliko prebivalcev Winnipega, z ogledom ognjemeta v središču mesta. 

Imejte se fajn :)