Vikend je minil kot bi mignil. Najbrž je tako tudi v Sloveniji :) Midva sva ga preživela kar se da aktivno - v petek zvečer sva šla drsat, v soboto popoldne pa na vožnjo z disko ladjo.
Drsanje je v Winnipegu šport številka ena (no, ja, poleg hokeja). Pozimi reka v mestu zamrzne in postane glavno zbirališče za ljudi, saj se pridejo drsat, vmes pa se lahko pogrejejo na stojnicah s čajem. Midva sva se drsala v dvorani, kar je bilo prav prijetna ohladitev v teh vročih poletnih dneh. Dobro, da sva lansko zimo malo povadila, saj nama je kar šlo :)
V soboto popoldne sva si del mesta lahko ogledala še iz reke. Bilo je vroče in glasno, saj je bila to disko ladja :)
Trenutno je rečna gladina zelo visoka, na srečo pa ni skoraj nič padavin, tako da vsaj v tem delu province ni poplav.
Še ena skupinska z organizatorjema izleta (na sredini). Morda ste opazili, da na zapestju vsi nosimo zapestnico, kar pomeni, da smo vsi polnoletni in lahko kupimo alkoholne pijače. Tukaj so glede tega zelo dosledni. Alkoholne pijače lahko sicer kupiš samo v specializiranih trgovinah po visokih cenah.
Ugotovila sem, da nisem napisala še nič glede vremena, kar je zanimivo, saj je to tukaj glavna tema, pa sem mislila, da se Slovenci veliko pogovarjamo o vremenu. Zime so v Winnipegu so dolge in ledeno mrzle. Temperature se gibljejo od -20 pa vse do -40 stopinj C, včasih še manj. Presenetilo pa me je, da so poletja podobna kot v Sloveniji - temperature preko 30 stopinj, le da je tukaj vlažnost višja. Do sedaj še ni minil dan brez pogovora o vremenu. Ponavadi Helene že zjutraj pokomentira: a) kako je danes vroče in soparno ali b) kako je danes prav prijetno vreme. Predvidevam, da so pozimi pogovori še bolj zanimivi.
Domačinom je seveda najbolj zanimivo opazovati, kako mrzle zime prenašajo priseljenci, še posebej če prihajajo iz toplejših delov sveta. Poldijev sodelavec iz Španije je prišel v Winnipeg letos januarja. Po dveh mesecih, ko se temperatura ni dvignila nad -20 stopinj C, je vprašal mentorja: "Ali se tukaj zima sploh kdaj konča?" Študentje iz Brazilije so s seboj pripeljali tudi psa. V Winnipeg so prišli ravno sredini zime, zato psa najprej niso upali spustiti ven. Ker je bil zelo vztrajen, so ga seveda spustili in mu potem pozabili odpreti vrata. Zunaj je bil približno 20 minut. Očitno je bila to zanj travmatična izkušnja, saj od takrat celo zimo ne gre iz hiše.
Se kmalu spet pišemo:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar