V tej objavi si boste lahko spočili oči na zeleni barvi, tako kot sva si jih midva 6. dan. :)
Zjutraj sva se poslovila od Montreala in se podala na pot proti Quebec City, ki je oddaljen le 250 kilometrov. Dan je bil oblačen, napovedane so bile padavine, tako da nisva točno vedela, kako bi ga preživela. Edini dve zanimivi točki do Quebeca sta mesto Trois-Rivieres (Tri reke) in narodni park Mauricie. Izbrala sva si slednjega, saj se je pobeg v naravo že prilegel.
Na vhodu v park sva najprej plačala vstopnino, dobila zemljevid sprehajalnih poti in zloženko "Nahajate se v deželi črnih medvedov". Vzpodbudno, ni kaj.:) Poldi si je naprej temeljito prebral zloženko, kaj storiti, če srečaš medveda in kaj storiti, če te napade. Jaz nisem preveč razmišljala o tem, ker se bolj bojim kač kot pa medvedov :)
Kanadčani napišejo in povedo veliko informacij, tudi tiste, ki so nam samoumevne. Tale se nama je zdela še posebej lovska: "Prepovedano je hraniti divje živali", zraven pa slika medveda. :)
V parku je urejenih veliko sprehajalnih poti različnih težavnosti in dolžin. Nekatere trajajo celo več dni. Ker sva imela na voljo bolj malo časa, sva si izbrala 5,7 kilometrov dolgo pot (trajala naj bi 3 ure). Pot je bila prav prijetna z manjšimi vzponi in spusti. Ker je očitno tudi tukaj prejšnji dan deževalo, je bilo veliko blata in ogromnih luž, kar pa ni problem, če si primerno obut. Že v Sloveniji v kovčku ni bilo prostora za gojzarje, tako da sva se po poti prebijala v mestnih čevljih, še posebej jaz. Poldi je tako imel priložnost videti nekaj mojih filmskih padcev. En je bil še posebej "zanimiv", saj mi je spodrsnilo ravno zraven velike luže in drevesa, kar pomeni, da sem padla v blatno lužo in z glavo udarila v drevo. Ojej, sem kar zvezdice videla. Že čez nekaj ur je ta padec na srečo postala glavna fora dneva, tako da tudi vam dovolim, da na koncu objave pritisnete "smešno". :D
Sicer pa sva na poti srečala manj kot 10 ljudi, tako da je bilo res mirno. Na začetku sva se živčno ozirala okrog, če bova srečala kakšnega medveda, potem pa sva se malce umirila in občudovala naravo, med drugim tudi zanimive gobe (zgoraj je ena v obliki srčka). Z vzpetine je bil prav lep pogled na jezero in okoliške gozdove.
Ugotovitev dneva je bila, da sva brez kondicije in da se je treba tudi za takšne sprehode primerno obuti.:) Zvečer sva se prijetno utrujena pripeljala do naslednjega hostla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar