V soboto sva imela slovenski dan. Za zajtrk sva jedla kruh (namesto običajnega toasta), za kosilo stročji fižol in krompir (sicer brez ocvirkov, ampak s kislo smetano), popoldne pa sva se udeležila prav posebnega dogodka in se spomnila na Slovenijo. V Winnipegu prva dva tedna v avgustu poteka festival Folklorama, največji in najdaljši festival multikulturnosti na svetu. Na različnih prizoriščih (večinoma v telovadnicah šol) se je predstavilo več kot 40 držav, med njimi tudi Slovenija. Že cel teden sva se veselila obiska festivala, saj so v opisu obljubljali slovenske jedi, pijače, glasbo in ples. Mislila sva si, da slovenski paviljon najbrž ne bo preveč obiskan, a sva se na srečo zmotila.
Na vhodu naju je pozdravila slovenska zastava, plakati s slovenskimi lepotami in otroci, oblečeni v narodne noše. Joj, kako je bilo to lepo videti :) Pred dvorano so organizatorji s plakati in značilnimi izdelki lepo predstavili Slovenijo po pokrajinah.
Ob vstopu v dvorano sva bila prav prijetno presenečena. Izgledalo je, kot bi vstopila na prizorišče kakšne slovenske veselice - na sredini oder, pod njim dolge mize (na njih so bili beli in rdeči nageljčki), ob straneh pa šanki s slovensko hrano in pijačo. Tukajšnje društvo se zelo trudi za ohranjanje slovenske glasbe in plesa. Pripravili so nam kratek šov - plesne skupine z različno starimi člani so zaplesale v gorenjski in belokranjski narodni noši, glasbena skupina pa je zapela nekaj slovenskih narodnih pesmi. Tole se bo mogoče malo hecno slišalo (konec koncev sva od doma šele slaba dva meseca), ampak nama se je kar narisal nasmeh na obraz, ko sva bila obkrožena s toliko slovenskimi rečmi :)
Po programu sva se slikala še s fantom v narodni noši. Ker je izgledal kot pravi slovenski fant, sem ga polna pričakovanja vprašala, če zna govoriti slovensko, ampak je odkimal. Razložil nama je, da so Slovenci njegovi stari starši, ki so se preselili v Kanado. Tudi sicer skoraj nisva slišala slovenščine, tako da sva sama pri sebi zaključila, da so to večinoma potomci slovenskih priseljencev.
Ponujali so tudi slovensko hrano:
Midva sva si privoščila zelo slovenske čevapčiče, Union in Cockto. Za čevapčiče sva potem razvila teorijo, da so kar slovenski, ker ne manjkajo na nobenem slovenskem pikniku :) Ti so bili iz mešanice govedine in svinjine.
Tule pa še nekaj slaščic: makova in lešnikova potica, doboš torta, kremšnite, različni piškoti. Poldi je poskusil "Oče's Torto" - prvič slišala zanjo, ampak ni bila slaba.
Še ena prigoda:) S Poldijem med seboj govoriva slovensko. Čeprav sva na začetku imela ideje, da bova govorila angleško, sva to potem s časoma opustila. Konec koncev je prav prijetno domače priti domov in po vsej angleščini z nekom govoriti slovensko. Morda sicer ni najbolj vljudno, ampak tudi pred drugimi (recimo na blagajni v trgovini) se pogovarjava v slovenščini ("Imaš kaj drobiža?" ali pa "Joj, mudi se nama že." in podobno). Ko sva na Folklorami izbirala slaščice, sem naročila dva kosa potice in prosila, če mi lahko enega zavijejo za domov (za Helene). Nisem bila čisto prepričana, če mi bo zavila v folijo ali mi bo samo dala na krožnik. Ko sem videla, da je razumela, sem (bolj sama pri sebi) komentirala:" O, saj mi je lepo zavila." Gospa pa mi reče: "Hvala." Ojej, sem bila kar šokirana. :) Najprej sploh nisem razumela, zakaj mi je rekla hvala. Potem nama je seveda razložila, da ne zna veliko slovensko, ker so jo učili njeni starši v otroštvu, sedaj pa je poročena s tujcem, tako da slovenščino žal počasi pozablja.
Kot vidite, sva postala še bolj narodno zavedna. :) Imejte se lepo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar